Članek je objavljen tudi v Reviji KINOLOG, številka september 2016

Besedilo Dušica Bučer, fotografije arhiv sodelujočih klubov

Tri razstave hovawartov

Crème de la crème

 

 

 

 

»Ne, nisem bila v vlogi razstavljavke … bi si pa vsaj na zadnji zelo želela sodelovati, saj sta se moji psički odeli v »pražnjo obleko« … V vseh treh primerih sem sodelovala kot povabljena sodnica za ocenjevanje zunanjosti oziroma »Zuchtrichterin aus Slowenien«, tako so me namreč najavili.

V začetku junija sem potovala v Frankfurt na najpomembnejšo klubsko razstavo med vsemi – klubsko razstavo domicilnega kluba te pasme – Rassezuchtverein für Hovawart-Hunde e.V. (krajše RZV), ki skrbi za standard in njegovo interpretacijo ter izobraževanje sodnikov. Konec julija sem odpotovala še na Finsko. Finski klub za hovawarte ima »najmočnejšo« klubsko razstavo, saj zanjo potrebuje najmanj pet sodnikov. Sodelovali smo štirje tuji (Dietschi (Ch), Wesche (D-RZV), Deamer (D-HZD) ter jaz) in finska sodnica. Ja, posledično ima med vsemi klubskimi razstavami znotraj članic Mednarodne zveze hovawartov (krajše IHF) najštevilčnejšo udeležbo. In pred kratkim sem se vnovič vrnila iz Nemčije. Povabljena sem bila na »najlepšo« klubsko razstavo, kjer se pregovorno vidi najlepše hovawarte, kar jih »premore svet«. Klub vzrediteljev hovawartov Nemčije – Hovawart Zuchtgemeinschaft Deutschland e.V. (krajše HZD) je drugi največji klub v domovini te pasme, ki s prvoimenovanim dobro sodeluje, vendar svojo vzrejno knjigo samostojno vodi pod okriljem Nemške kinološke zveze.

Priznam, pravi privilegij je sodelovati na tako pomembnih razstavah. Kot vzrediteljica posredno dobim dober vpogled v pasmo in vidim podmladek, pse v zrelih letih ter vedno znova vitalne veterane in veteranke pasme, ki jo imam tako zelo rada in me spremlja že polnih 17 let. Sem edina tuja sodnica, ki jo redno povabijo na specialne oz. klubske razstave članic IHF, čeprav Slovenija ni niti včlanjena. V lanskem letu je kljub mojemu trudu za pridobitev povabila v omenjeno organizacijo vodstvo slovenskega kluba hovawartov le-to zavrnilo. In ko me na mojih poteh vedno znova z navdušenjem povprašajo o Hovawart klubu Slovenije, skušam preprosto razložiti in se malo izgovoriti, rekoč: »Ne, v Sloveniji ne gre tako hitro, smo zelo majhna država, veste!« Seveda vsaka stvar rabi svoj čas, včasih je morda celo težje obdržati doseženi nivo, kot pa napredovati. Seveda bi bilo lastnikom slovenskih hovawartov »odprtih mnogo več vrat«, če bi klub bil včlanjen v to organizacijo.

Tako se po svojih močeh trudim, da vzdržujem znanje izkušene poznavalke, da sem nenehno na tekočem z dogajanji s pasmo. Glede na odzive in povratne informacije, ki sem jih tudi letos prejela, sem prepričana, da sem vnovič upravičila pričakovanja organizatorjev. Korektna in objektivna, ki pse presoja s srcem in z razumevanjem. Tako so tujci povedali o meni. Nisem oseba, ki bi presojala všečno publiki. Sem pa v »tujini« že toliko »domača«, da po odzivih eminentnih obrazov, ki stojijo ob krogu, razberem, da sem presodila korektno in objektivno. Priznam, ni vedno lahko! Predvsem v Nemčiji je navada, da se prve štiri razvrščene pse in psice sproti komentira, in sodnik mora pred publiko utemeljiti, zakaj se je tako odločil. Ob krogu stojijo sodniški kolegi, dolgoletni razstavljavci in vzreditelji, in takrat preprosto ni prostora za »lahkotne« komentarje. Vabila za sojenje so rezervirana le za specialiste, torej poznavalce pasme.

 

Še nekaj podatkov o omenjenih razstavah

Hovawart je zdrava, vitalna pasma in BOB zmagovalka najpomembnejše junijske razstave kluba RZV je bila 14 let stara črna psica. Nekoč je bila aktivna vzrejna psička, črnih oči in brezhibnega telesa! Kljub svoji spoštljivi starosti je bila sposobna prikazati prožen korak in neverjetno skladen tek. Ob takšnih trenutkih je zagotovo izjemna čast biti v krogu in takšno psičko izbrati za najlepšo v pasmi! Sodile smo tri sodnice: Sabine Kerschner (A), Bea Holder (RZV) in jaz. Vse tri smo v en glas izbrale prav to psico. Priznam, občutek in zadovoljstvo sta bila prav posebna.

Finska razstava je potekala 30. julija v bližini Helsinkov, sodelovalo je 269 hovawartov in predstavilo se je kar 14 vzrejnih skupin in 16 skupin potomstva. Sodili smo ves dan in končali ob 18. uri. Finci imajo le eno specialno razstavo CAC v letu in člani kluba izkoristijo dolge poletne dni za druženje. Zato posledično tako visoka udeležba. Je pa njihov način izbora najlepšega psa in psice izjemen in v našem primeru to niti nista bila zmagovalca svojih razredov. Da, zares nenavadno. Za omenjeni izbor so v zaključni krog poklicali vse razvrščene iz vsakega razreda v konkurenci. Pika na i oziroma izbor BOB je pripadel meni in izbrala sem markantnega samca v črni barvi z ožigi, že v zlatih letih, kot bi se reklo. Veterani niso bili starejši od devetih let, kar me je do neke mere presenetilo.

 

Minuli vikend, 18. septembra, je bila, kot sem že prej omenila, »najlepša med klubskimi«. In prav ta je bila za Slovence še posebej pomembna, saj so na njej sodelovali trije samci slovenskih vzrediteljev! Dva v razredu mladih (Denzel in Djambo Grofje Celjski, vzreditelj Dušica in Dušan Bučer) ter eden v razredu zrelih (Gero Hovi-raj, vzreditelj Suzana in Andrej Puc). Vsi trije samci so bili pri nemški kolegici Jacobs (RZV) ocenjeni z odlično oceno, Denzel in Gero z odlično 1 ter Djambo z odlično 2. Vsi trije hovawarti živijo v tujini, pri nemško govorečih lastnikih. Zmagovalca BOB sva s kolegico sodnico izbrali soglasno – prelepega črnega samca z ožigi iz razreda prvakov, starega osem let in pol, ki ni imel konkurence!

Ob podelitvi pokalov in dokumentov so člani vodstva s ponosom povedali, da je zmagovalec znova osvojih naziv, ki mu je pripadal že pred dvema letoma! To tudi v Nemčiji uspe le redkim in prav posebnim hovawartom, ki morajo za to imeti brezhibno telo, brezhibno gibanje in brezhibno obnašanje v krogu – in tudi vodnikom, ki pa morajo imeti dobro kondicijo, da svojega psa lahko pospremijo do zmage.