V Leobnu (Avstrija) sem se udeležila izvrstnega seminarja, ki je v treh dneh zajel dve vedno zanimivi temi: Pravilna igra s psom in Harmonija človeka in psa (»Richtig mit dem Hund spielen« in »TEAM-Balance«) po Eckartu Lindu. S sabo sem vzela svojo 9-mesečno psičko hovawartko Dorio Grofje Celjski.

Za Lind-Art smo morda že vsi vsaj slišali, ali pa tudi ne. Vsekakor je to nekaj, kar povezuje človeka in psa ter obratno. Gre za svojevrstno umetnost harmonije v odnosu  umetnost harmonije v odnosu vodnik-pes.

Lind-Art ni metoda, ne športna smer, niti športna disciplina. V človekovem odnosu, predvsem v želji po harmoniji lastnika in njegovega psa, je alternativa, ki je pritegnila tudi zanimanje strokovne javnosti. V svojem bistvu je usmeritev, ki jo je utemeljil, raziskoval in razvil prof. Eckart Lind. Leta 1995 je v Avstriji rojeni (1945, Lienz) profesor klasične kitare in kinološki trener objavil strokovni kinološki članek, s katerim se je »usmeritev« Lind-Art prvič predstavila in od takrat naprej se širi in ima vedno več privržencev. Z njegovo objavo je prof. Lind ustanovil Lind-Art©. Svoja raziskovanja in spoznanja je strnil v članek o aportiranju. Kot kinološki trener se je v devedesetih letih prejšnjega stoletja znašel v situaciji, ko takratnih spoznanj, metod in načina šolanja ni želel več uporabljati. Iskal je alternativo in jo tudi našel. Za Lind-Art je zelo primeren malce poetičen opis: gre za tankočutne vajeti, ki nam ponudijo neizmerno paleto možnosti, da s svojim psom postanemo harmonično usklajen par. Če bi želela povedati dobesedno, bi morda morala zapisati uravnotežen par, ki za uporabo Lind-Arta nima nobenih omejitev: ne starostnih, ne zrelostnih in ne pedagoških. Profesor Lind zagovarja usmeritev, da je treba psa motivirati tako, da z zanimanjem in veseljem sodeluje z nami.

Sama sem pred leti uspešno tekmovala na regijskih tekmovanjih šolanih psov in se redno udeleževala strokovnih seminarjev s področja sledi, poslušnosti in obrambe v tujini. Pasma, ki jo imam že skoraj 20 let in ki jo od leta 2012 tudi vzrejam, izhaja namreč iz tujine, Nemčije. Ko sem iskala znanje, seveda nikoli nisem podcenjevala domačih strokovnjakov, le specifičnost moje pasme mi ni dala druge možnosti. Žal imam kot sodnica in vzrediteljica vedno manj časa za redne treninge in na aktivne tekmovalne čase z mojimi hovawarti me spominjajo le pokali v vitrini. Tudi sama sem že bila v situaciji, ko z uporabo izkušenj in znanja nisem našla prave poti, da bi s svojim psom dosegla želeni uspeh/izvedbo določene vaje. Takrat sem si optimistično rekla: »Mora biti kakšna alternativa!« Ne spominjam se, kdaj sem prvič slišala za »lindart«. Moja želja, da se nekoč vendarle pobliže spoznam s to metodo šolanja – takrat sem bila namreč prepričana, da je to metoda –, se mi je letos končno uresničila. 

Predavateljica seminarja je bila dolgoletna trenerka Lind-Arta in licenčna vodja seminarjev, dolgoletna aktivna kinologinja Antje Engel iz Avstrije. Kot mi je sama povedala, se je pri svojem kinološkem delu tudi ona nekoč znašla v situaciji, ko preprosto ni vedela, kako naprej. Odkrila je alternativo profesorja Linda in se začela izobraževati (več o Antje lahko preberete na njeni spletni strani).

Njen najmlajši pes je tudi pasme hovawart in prihaja iz moje psarne Grofje Celjski. Tako sem imela še dodatni razlog za udeležbo na omenjenem seminarju. Program je bil do podrobnosti zasnovan in znanje o delu s psom po načinu Lind-Art smo lahko »zajemali z veliko žlico«. Da je delo potekalo tekoče, je Antje imela ob sebi še tri pomočnice, licenčne trenerke: Aliki Busse, Wally Lowak in Gabi Kilger. Sodelovalo je 28 vodnikov s psi različnih pasem in starosti. Seminar je bil zelo premišljeno razdeljen na različne sklope: dopoldanski del je bil skupinski (teoretični in praktični), popoldan smo delovali v štirih manjših skupinah. Dopoldne smo pridobivali nova znanja, popoldne smo jih praktično izvajali. Vsak vodnik je bil s svojim psom vsaj 4-krat na vrsti. Vaditi smo morali tudi brez psov … Lind-Art vključuje celo paleto naše osebne gestike in mimike, akustike in gibanja. Naše trenerke so želele, da jih najprej sami prepoznamo, se jih zavedamo … In smo vadili v parih … Zares nenavadno, a neverjetno koristno! Vsak dan so člani naših skupin ostali isti, naše trenerke pa so skupine menjale. Priznam, s takšnim pristopom vodenja sem se srečala prvič. Bilo je naporno, vendar nadvse zanimivo in poučno!

Antje je poleg vsega omenjenega v seminar vpletla tudi »rdečo nit«. Vsak dan smo se pred skupino v krajšem nastopu zvrstili vsi udeleženci s svojim psom, tako da smo v treh dneh vsi prišli na vrsto. Vsakemu je Antje dala točno določeno nalogo in časovno omejitev za njeno izvedbo. Moja naloga je bila naslednja: brez pripomočkov (povodca, igrače, priboljška), brez uporabe psičkinega imena in katerega koli povelja, sem v določenem delu poligona morala doseči, da je psička nenavezana ostala v moji bližini 30 sekund in se zanimala zame. No, preden se je začelo najinih 30 sekund, sem smela psičko pripraviti z uporabo vsega, kar sem imela na voljo: hrano, igračo, povodec, povelje. Ko sem presodila, da sva pripravljeni, sva začeli z vajo. Teh 30 sekund se je neskončno vleklo in psička je najprej z zanimanjem bila ob meni, potem pa sem komaj zdržala do konca, da ni ušla stran. Vse jo je zanimalo. Enkrat sem se seveda zmotila in jo poklicala po imenu (česar ne bi smela). Smela sem uporabljati različne kretnje, gibanje, zvoke. Na koncu sva se smeli poigrati in Antje je komentirala, kar sva prikazali. Seveda je bilo zelo poučno! Za naju absolutno, za druge udeležence morda še bolj. Saj šele ko vidimo druge, lažje ugotovimo, kaj bi morali narediti drugače, kje bi se dalo bolje odreagirati in podobno.

Bili smo zelo pisana druščina, naši psi različnih pasem in starosti, vsak od nas s svojimi vizijami in željami. A eno nam je bilo skupno: kako s svojim psom čim manj stresno skozi življenje. To je bil zagotovo naš skupni imenovalec.

Kaj Lind-Art zares je … Kaj pomeni uporabiti spoznanja po profesorju Lindu? Kaj nas njegova usmeritev pravzaprav uči?

Zagotovo je Lind-Art usmeritev, ki nam pomaga, da s svojim psom postanemo harmoničen tim. Pri tem ni pomembno, kakšne ambicije imamo, katero smer športne kinologije smo izbrali. Tudi če nam je naš štirinožni prijatelj le v veselje, nam bodo ta spoznanja zagotovo prišla zelo prav! Lind-Art namreč temelji na socialnih momentih in jih postavlja v ospredje odnosa človek-pes. Socialen v smislu strpnosti in vljudnosti drug z drugim, spoštljivosti. Za pse vemo, da so socialna bitja, ljudje pa mnogokrat spregledamo tankočutnost v komunikaciji z živalmi, žal. Odnos s psom torej gradimo s pomočjo komunikacije, motivacije, avtoritete in igre, razvijamo in prilagajamo ga svojemu psu. Šele ko dojamemo, koliko različnih variacij zajema, smo sposobni postaviti trdne temelje harmoničnega odnosa s svojim psom. Zagotovo je Lind-Art umetnost … ker je zares umetnost psa zadržati v istem čustvenem stanju ves čas vadbe (če se omejim samo na izvajanje določenih vaj katere od športnih disciplin). Šele ko igra postane vadba in ko je vadba le igra – potem smo dojeli umetnost, ki je utemeljena kot Lind-Art. V komunikaciji uporabljamo mimiko, gestiko, gibanje, pomiritev, akustiko, vonj (hrana) in plen. Z njihovo pomočjo motiviramo. Kjer bi sicer uporabili avtoritativne metode, kot so prisila in pritisk, nas prof. Lind opomni in nauči, da avtoriteto uvedemo na naraven način, kot ga živali poznajo v medsebojnem odnosu. Pravilno posredovana avtoriteta našega psa pomiri in dodatno motivira, kar je zelo pomemben temelj v šolanju t. i. team-balancea, ki je bistveni del Lind-Arta. Poznavanje socialnih odnosov med živimi bitji je osnova za vzpostavitev atvoritete.

In ne nazadnje – ali se znamo pravilno igrati s svojim psom? Najbrž vse prevečkrat pozabimo, da igra ni le vlečenje igrače in njeno metanje vstran ter prinašanje nazaj … Igra psu zagotovo pomeni mnogo več in njen način je zelo pomemben, saj mora tudi pes v njej zares uživati. V naravi je plen skrit, nato oživi, se premika, postane zanimiv in začne bežati, se izmika. Vendar se plen ne preda … bori se za svoj obstoj, a na koncu vendarle omaga. Zmagovalec ga samozavestno premaga, pokonča in prepusti avtoriteti … kaj pa v naši igri s psom? Morda imamo prav ob zaključku igre nehote situacijo, ki je našemu psu, zaradi pomanjkanja harmonije v našem odnosu, stresna? Na seminarju smo imeli možnost videti kar nekaj takšnih primerov. Antje nam je razložila, da je prav ta moment čustvenega stanja psa tista šibka točka, na katero nismo pozorni… da obstajajo po Lind-Artu tudi drugi načini igre in sproščanja psa, t. i. »Objekt-freie Spiel« oz. igra brez igrače. V praksi smo se preizkusili, kako to zmoremo sami, in vsi smo bili navdušeni. Zanimiva podrobnost je tehnika, ki se jo uporablja, t. i. »Geistiger Zügel«. Gre za široko razprto dlan, ki jo nenadno odločno pomolimo psu pred oči in ga v trenutku ustavi. Deluje kot »ročna zavora« sredi igre. Kadar se odločimo in jo uporabimo, neverjetno pridobimo na koncentraciji!

Torej, če povzamem: Lind-Art nas uči, da se potrudimo psu vse tisto, kar od njega želimo in pričakujemo, jasno prenesti nanj brez stresa tako, da nam z zanimanjem sledi in sodeluje z nami. To je zagotovo svojevrstna umetnost, saj temelji na doslednem upoštevanju medsebojnih socialnih momentov in vključuje štiri pomembne segmente: komunikacijo, motivacijo, avtoriteto in igro.

Več informacij na: www.lind-art.de
Članek je objavljen tudi v Reviji KINOLOG, številka oktober 2016.

Dušica Bučer